Anglophilia

Junij v Londonu: med pomladno sproščenostjo, dišečim jasminom in 140 tisoč koraki.

Camille Pissarro, Charing Cross Bridge, London (1890)

Moje junijsko potovanje v London sta zaznamovala udobje in ležernost, presenetljiva kontrasta kaosu, ki sem ga vajena od tega mesta. Če me je lani potrlo, da mi je London dokončno spolzel med prsti, sem se tokrat ponovno počutila domače: kot del celote, ne kot opazovalka na robu dogajanja. Izkazalo se je, da je imel moj novembrski občutek odtujenosti še največ opraviti z mrazom in predpraznično gnečo.

Ko sem se ponovno zlila z mestom, sem začela drugače doživljati njegov ritem. Pod površjem londonske lagodnosti se vrtijo zobniki, ki stvari poganjajo naprej brez hrupa in napora. Tudi druga velemesta obljubljajo učinkovitost, a brez te nenavadne sproščenosti, ki dopušča, da kljub naglici vse teče fino kot smetana na toplem čajnem kolačku.

To je bil spontan vikend izlet teden dni po odločitvi, da bom London obiskovala pogosteje kot le enkrat letno pozimi. Kot sem pisala prejšnjo nedeljo, sem nedavno doživela preblisk, da moram življenje dati v višjo prestavo. Zakaj izgubljati čas s čakanjem na ugodnejši termin? Če kaj, sem se od Angležev naučila, da “pravi čas” ne obstaja. Obstaja le: “The weather looks alright. Shall we?”

Junija sem nazadnje bila v Londonu, ko sem še živela tam, zato sem že pozabila, da je to njegov najlepši čas. Lepota londonske pozne pomladi me je spodnesla. Parki so polni puhastih živalskih mladičkov in cvetočih zasaditev. Jasmin omamno diši. Ljudje optimistično skočijo v poletna oblačila, čeprav zjutraj še grize mraz. Zaradi severne lege dan v Londonu poleti traja dlje kot v srednji Evropi. Zaželela sem si, da se ne bi nikoli končal.

Včasih je dovolj odločitev za spremembo, da se ti mesto začne sestavljati z lahkoto. Izkušnja na letališču Stansted je bila brezhibna, kot da bi mi želela potrditi, da sem res prišla ob pravem času. Že dolgo je vstop v državo na londonskih letališčih za imetnike biometričnih potnih listov avtomatiziran. Od nedavnega je za Združeno kraljestvo potrebna tudi elektronska odobritev ETA, ki sem si jo uredila, vendar sumim, da ne bi bilo nobene razlike, če bi potovala brez nje.

Čeprav je imel let zamudo, sta bila vstop v državo in vožnja z vlakom Stansted Express v centralni London tako hitra, da sem na koncu solidno izkoristila prvi večer. Prehodi med letališkimi terminali, vlaki in podzemno so bili brezšivni: brez čakanja in zatikov, le premikanje naprej.

Takoj ko sem prispela, se je v meni prebudila želja preveriti, kako brstijo mestni parki to pomlad. Včasih sem živela blizu parka St James ob Buckinghamski palači in to je ostal “moj” park, ki ga vedno obiščem. Od smrti kraljice Elizabete postaja manj urejen in bolj divji. Visoke trave rasejo po svoje, pogrešala sem pisanost rož. Teh sem se naužila v Regent’s Parku, ki je dom številnim umetelnim manjšim parkom: angleški, japonski, napol odcvetele junijske vrtnice, ki so vseeno ustvarile čudovito krajino. Najlepši londonski japonski vrt je še vedno tisti v Holland Parku, blizu njega pa je tudi nizozemski park, ki me je presenetil s poštirkanostjo. 

Še en zanimiv park, ki sem ga tokrat odkrila, je Eden Dock v četrti Canary Wharf — lep primer brezplačnega javnega prostora, namenjenega sprostitvi. Canary Wharf je novejše središče bančništva in financ, ki je tudi videti kot kraj, kjer se rojevajo Excel tabele. Njegova hladna arhitektura je kar klicala po zelenju, pticah in estetski umestitvi rečne vode, značilne za to zgodovinsko pristaniško območje.

Od Canary Wharf sem se podala na enourni sprehod do slikovitega mosta Tower Bridge. Pot delno poteka tik ob Temzi, ostali del pa se vije med starimi pristaniškimi stavbami, preurejenimi v stanovanja. Malo pred mostom stoji poslovna stavba Devon House. Na njej sem prebrala, da je terasa stavbe odprta za javnost, in varnostnik me je spustil naprej. Moja radovednost je bila nagrajena z veličastnim razgledom na Tower Bridge. Naslednjih deset minut sem preživela v ustvarjanju čim boljše panoramske fotografije.

Pogled na Tower Bridge in prostranost Temze me je spomnil, zakaj me London še vedno vleče k sebi: zaradi stvari, ki jih doma vedno bolj pogrešam. Na vrhu seznama so lepo vreme, svež zrak in občutek, da lahko zadiham s polnimi pljuči. London je v zadnjih letih naredil preboj na področju čistega zraka, Ljubljana pa žal več korakov nazaj. Tudi ob londonskih vpadnicah je zrak prijeten in po vrnitvi domov zaznavam ogromno razliko med hojo ob zasmrajeni Celovški. Žalostno je, da v Ljubljani izgubljamo ključne prednosti, zaradi katerih smo včasih raje živeli tu kot kje drugje.

Kar se tiče vremena, me je vedno zabavalo (ko sem še živela v Londonu), da so me Ljubljančani gledali, kot da živim v večnem monsunu. Kako jim pojasniti, da so deroče padavine za Ljubljano značilne veliko bolj kot za London? Količinsko v Ljubljani namreč pade dvakrat več dežja. V Londonu dežuje malce pogosteje, a večinoma le kot pršec. Ne rabiš niti dežnika, dovolj je klobuk. V Ljubljani pa imaš v petih minutah premočene čevlje in poplavljen podvoz na Celovški.

Sočasno z izboljšavami kakovosti življenja London izgublja nekatere značilnosti, ki ga delajo tako pestrega in živega. Videz ljudi se je poenotil, kot da so vsi našli isti Pinterest moodboard za “mestni chic”. Razlike med soseskami, ki so nekoč imele vsaka svoj značaj, bledijo. Povsod te pričakajo enake restavracije, lokali in trgovine kot v sosednji četrti. A ta enoličnost ima tudi nepričakovano korist. Ker imajo najbolj priljubljene destinacije več lokacij po mestu, v njih redkeje naletiš na gnečo, ki je bila nekoč neizogibna.

Večslojnost in pristnost sem namesto na ulicah poiskala v umetniških in zgodovinskih zakladnicah. Kot ponavadi je bil apetit za kulturo močan in London je postregel s številnimi hodi. Obiskala sem National Portrait Gallery, The Wallace Collection, Leighton House in galerijo dragocenih listin v The British Library. National Portrait Gallery je idealna za zapravljanje zadnjih ur pred odhodom, saj redno menjajo tematske razstave in eksponate, vstop pa je brezplačen. Rada preberem njihova kratka, a povedna spremna besedila, ki ne vsiljujejo razlag, ampak odstirajo kontekst dela. National Portrait Gallery je nasprotje zastarelih, zatohlih muzejev z nepreglednimi, neskončnimi postavitvami: izbor razstavljenih del je ozek, poudarek je na sodobnih britanskih umetnikih, med portretiranci pa so številni zvezdniki in člani kraljeve družine. Tu sem izvedela za tradicijo, da britanske kulturne ustanove pri renomiranih umetnikih naročajo portrete odhajajočih direktorjev kot zahvalo in poklon njihovemu prispevku kulturi. Od starejših del me je prevzel Boldinijev portret nesrečne Lady Colin Campbell, ob katerem skoraj zaslišiš šumenje njene dolge črne obleke. 

V The Wallace Collection sem se ustavila za nekaj minut, le toliko, da sem vrgla oko na mojega najljubšega Fragonarda, ki ga je hip zatem zakrila skupina obiskovalcev. Po tem bežnem stiku z božanskim sem si za naslednji postanek vzela več časa. Leighton House je bil dom in atelje umetnika Frederica Leightona, enega najvidnejših predstavnikov viktorijanske umetniške elite. Ko je bila hiša zgrajena v 60. letih 19. stoletja, je med Londončani sprožila vznemirjenje zaradi ekstravagantnega notranjega oblikovanja ter prepleta evropskih in orientalskih vplivov. Viktorijanska doba je slovela po konservativnih vrednotah in zadržanem estetizmu, zato je Leightonova hiša s svojimi mozaiki, marmornatimi stebri, islamskimi motivi in osupljivo arabsko dvorano izzvala norme in postala simbol umetniškega razkošja ter kulturnega eksperimentiranja. 

V vsakem muzejskem in galerijskem prostoru sem ujela, kako močno je London prežet z mešanjem kultur v umetnosti, arhitekturi in celo tihih kotičkih knjižnic. V galeriji dragocenih listin v The British Library so me pritegnile stare javanske rokopisne knjige z barvitimi ilustracijami. Čeprav gre za najvrednejše dokumente v zbirki knjižnice, vključno s temeljem sodobne britanske ustavnosti Magno Carto, je ogled dostopen in sproščen: dobesedno vkorakaš z ulice, brez puščanja osebnih predmetov v garderobi ali varnostnega pregleda (verjetno se zanašajo na to, da če si prostovoljno prišel pogledat Magno Carto, nisi ravno potencialna grožnja).

Po potovanju skozi svetove na pergamentu me je dan kar sam vabil ven, v gibanje in brezskrben utrip, ki ga najbolje začutiš ob vodi. Na sončno popoldne sem se odločila za nadaljevanje misije, ki sem jo začela pred desetletjem: prehoditi Regent’s Canal. Kanal, dolg približno 14 kilometrov, se začne v četrti Little Venice in sega skozi številne soseske na drug konec mesta do Limehouse Basin, kamor zaide le redek turist. Enkrat sem že prehodila približno tretjino poti, vendar v Camdenu kanal izgine pod zemljo. Takrat je bil Google Maps manj natančen in nisem našla poti naprej, zato sem jo na tistem mestu zaključila. 

Ob kanalu je urejena pešpot, ki jo uporabljajo pešci, tekači in kolesarji. Souporaba te površine je približno tako uspešna kot v Ljubljani, tj. ne najbolj. Številni se zavzemajo za prepoved kolesarjenja, saj je pešpot mestoma ozka in nepregledna. Po celotni dolžini kanala so zasidrani rečni čolni, v katerih ljudje živijo, ker je cenejše od stanovanja. Mesto ne odobrava skupnosti čolnarjev, zato zanemarja vzdrževanje okolice in infrastrukture. Čeprav je kanal del narave, ki bi jo morali varovati, je nastlan z odpadki, saj ob njem ni košev za smeti. Podhodi so neosvetljeni, povsod so tudi odvrženi kosi pohištva. Angleži imajo poseben talent za to, da zdelan kavč na nabrežju izgleda kot konceptualna umetnost.

Vsekakor je sprehod ob kanalu sijajen način za doživljanje raznolikosti londonskih sosesk. Od idilične vedute Little Venice do anarhije Camden Marketa in bivalnih vzhodnih predelov, ki odražajo vsakdanje življenje večine Londončanov. Upala sem, da bom lahko prehodila kanal od začetka do konca, vendar sem se ustavila na treh četrtinah pri Victoria Parku.

Tudi ko ne hodim po načrtu, ampak se brezciljno sprehajam po ulicah, London poskrbi za nepričakovane užitke — naj bodo to vonji, razgledi ali ideje, ki se utrnejo sredi čisto običajnega dne. To je mesto z neprekosljivo ponudbo, ki uresniči vsako željo, zato dam domišljiji prosto pot. Vstopam v drogerije in se škropim z dišavami, ki v Sloveniji nikoli ne bodo naprodaj (tokrat celotni asortima Sol de Janeiro). V soboto popoldne sem se spomnila, da želim v nedeljo zjutraj obiskati mašo v latinščini. Lotila sem se iskanja cerkve. Takoj je postalo jasno, da je v Londonu več cerkev, ki imajo latinsko mašo celo vsak dan. Izbrala sem tisto, pri kateri sta bila v ocenah na Googlu izpostavljena odličen zbor in orgelska spremljava. In res: že v prvih minutah sem pozabila, da sem v cerkvi. Zvenelo je kot angelski Spotify.

Po obredni dimenziji nedeljskega jutra sem se spet zazrla v bolj vsakdanje rituale: kaj v Londonu pijejo in nosijo. Obožujem odkrivanje mestnih mikrotrendov, tistih drobnih obsedenosti, ki naenkrat preplavijo vsak kotiček.

Največja senzacija je trenutno matcha latte v najrazličnejših izpeljankah. Na meniju verige kavarn Black Sheep Coffee sem naštela približno 20 napitkov z matcho. Najbolj priljubljena različica, ki jo ponuja večina lokalov, je tista z jagodnim pirejem oz. sirupom na dnu. V sredini je bela plast mleka, zgoraj pa zeleni sloj matche. Te dni raziskujem, kako doma najbolje poustvariti ta privlačen napitek. Ko tvoja država nima Starbucksa, se moraš znajti sama.

Kot da matcha ne bi bila dovolj, me je London ves čas vabil še k enemu trendu — takemu, ki visi na vsakem drugem ramenu. Torbica japonske modne znamke Uniqlo v obliki luninega krajca je že pred leti postala viralna, ker je vsestranska, lahka in majhna, a izredno prostorna. Do sedaj sem se ji uspešno upirala (torbic imam res dovolj), vendar je vsako opažanje na ulici preizkušalo mojo odločnost.   

Ko enkrat zaokrožiš po majhnih in velikih trendih, si lahko privoščiš zasluženo razvajanje. Jutra so bila vetrovna in hladna, vendar to z lahkoto ublaži vroča kava za s seboj, ki zapolni praznost šele prebujajočega se mesta. V Londonu zajtrkujem kitajsko pecivo, ki ga nabavljam v pekarnah v Chinatownu dan vnaprej, saj odprejo šele ob dvanajstih. Kitajski pekovski izdelki so mehki in sladki, nikjer nobene trde skorje. Tudi kruhki, ki vsebujejo meso, so sladkasti. Pravljično rahlo pecivo je vanilla chiffon cake — občutek je, kot da ješ slasten oblak.

Navdušila me je kulinarična novost, veriga Atis, ki ponuja zdrave solate in sklede kot hitro hrano. Sestavine so bile sveže, okusi živahni, porcija velika. Tudi naslednjič bom zavila tja.

To potovanje je bilo zame posebno tudi zato, ker je dodobra preizkusilo mojo kondicijo in fizične meje. V štirih dneh sem prehodila 101 kilometer (140 tisoč korakov). Prvi dan sem naredila 20 tisoč korakov, kar se mi je zdelo v redu glede na to, da sem v London prišla šele zvečer. Drugi dan sem podrla rekord iz Istanbula s 46 tisoč koraki. Razočarana sem bila, da je tako malo zmanjkalo do okroglih 50 tisoč, vendar je zvečer deževalo in sem predala bitko.

Tretji dan sem presegla čarobno mejo 50 tisoč korakov (37 kilometrov) na pohodu po Regent’s Canalu in spoznala, da je to moj maksimum; na podzemni do stanovanja mi je bilo težko, ker sem morala eno postajo stati. Četrti dan sem potovala domov. Dopoldne in na letališču mi je uspelo narediti 24 tisoč korakov.

Po tolikšni količini hoje je sledil počasen zaključek, posvečen svetlobi, razmisleku in počitku. Zadnje londonske minute sem preživela v kavarni Host Cafe, umeščeni v cerkev St Mary Aldermary blizu Liverpool Street, od koder pelje vlak na letališče Stansted. Prostor združuje sveto in sekularno, vrvež kavarne in svečanost cerkve, ki še vedno služi prvotnemu namenu.

St Mary Aldermary je znana po bogatem stropnem okrasju iz 17. stoletja, ki se razrašča nad glavami kot okamenela čipka. V tem spokojnem vzdušju se je vse postavilo na svoje mesto: vtisi, občutki, London in jaz. Za slovo so sončni žarki skozi velika okna posijali name, ki sem sedela v klopi in brala zloženko o zgodovini cerkve.   

V klopi stare londonske cerkve so se mi misli neopazno odlepile od stavbe in zdrsnile v nekaj bolj osebnega, v vse tisto, kar me z mestom povezuje že od mladosti. London me je oblikoval in še vedno so v mojem srcu angleška kultura, pristop, miselnost, olika, humor. Odkar sem se preselila nazaj v Slovenijo, doživljam obratni kulturni šok. Angleški način se mi zdi najboljši. Angleški parki so zame najlepši. Z Angleži najlažje komuniciram. Angleščina zame najlepše teče. Ko zagledam taščico, ki so jo razglasili za “national bird” Združenega kraljestva, pogrešam zadržano nežnost Anglije moje preteklosti. Vem pa, da ni bila dovolj; če bi bila, ne bi odšla. Danes razumem, da moja odločitev za odhod ni bila niti napačna niti pravilna, ne dobra ne slaba. Bila je samo odločitev.

Ob koncu potovanja sem čutila neizmerno zadovoljstvo in z veseljem sem se vrnila domov. Prvič me ni obtežila žalost, da ob odhodu iz Londona zapuščam nekaj dragocenega ali se odpovedujem nečemu, kar je pomembno za mojo dušo. Verjetno je k temu pripomoglo, da sem že pred odhodom uredila nekaj rezervacij za naslednje potovanje. Upoštevati del sebe, ki želi biti v tem mestu, ni beg, temveč način, da ostajam cela. Svet obstaja v več plasteh hkrati in lahko sem doma v vsaki od njih.