Deset obrazov Istanbula

Tam, kjer so nekoč sultanu stregli čaj v francoskem porcelanu, danes posedamo turisti s plastenkami vode in utrujenimi nogami.

Včasih se mesto razkrije šele, ko se načrti podrejo. Istanbul se je odprl drugače, kot sem si predstavljala. Ne s kupi začimb, vrvežem na bazarju in pozlačenimi mošejami, ampak z dežjem, barikadami in praznimi avenijami. In to je bil le začetek. V treh dneh sem dobila občutek, da sem spoznala deset različnih Istanbulov. Mesto, ki ima več obrazov, kot si jih lahko zamisliš.

Mesto nenavadnih okoliščin

Prvi maj, ko smo pristali v Istanbulu, je tudi v Turčiji praznik dela. Trgovine so zaprte, javni prevoz deluje okrnjeno. Letos so bile za povrh napovedane demonstracije na trgu Taksim, na kar so se odzvali z obsežnimi varnostnimi ukrepi. Širša okolica Taksima je bila zaprta za promet. Na vsakih nekaj metrov so stale barikade.

Voznik, ki nas je peljal z letališča v hotel, je sicer imel dovolilnico za prehod skozi barikade, vendar so nas, ko smo bili že skoraj na cilju, obrnili nazaj. Uspelo mu je najti drugo pot. Naši znanci so imeli manj sreče: s težkimi potovalkami so zadnji kilometer do hotela morali prehoditi.

Na ulicah smo ta dan videli več policije, vojske in specialnih enot kot prej v celem življenju. Hodili smo po sredini praznih avenij. Bilo je samo 13 stopinj, dež. Policisti so se greli s čajem iz vrčev, ki so lovili ravnotežje na zadnjem delu marice. Točno ob osmih zvečer so se organi reda razkropili domov z avtobusi oziroma odšli na večerjo v okoliške lokale, kjer so se pomešali s civilisti.

Že naslednji dan se je mesto vrnilo v svoj ritem. Barikade so čez noč izginile z ulic, kot da se nič ni zgodilo.

Parfumi in mačke

Istanbul ima dušo in ta ima obliko mačke. Prostoživeče mačke, ki jim prebivalci redno puščajo hrano in vodo, so povsod. Skupnost zanje čuti odgovornost. Pri nas bi jih odpeljali v zavetišče in jim poiskali svojega človeka. V Istanbulu pa jih sprejmejo kot del vsakdana.

Istanbul ima tudi vonj. Sladkast, pudrast, gost. Na vsakem koraku opaziš majhne parfumerije in lokalne znamke dišav, med katerimi kraljuje Atelier Rebul Istanbul. Včasih se ti prestižni vonji zmešajo s kebabom in vlažno kamnito umazanijo. Drugič z jagodno-metinim čajem s pogledom na Bospor.

Sultanat, ki ni več razkošje

Palača Dolmabahçe

Palačo Dolmabahçe sem si želela ogledati zaradi veličastne starosvetne zunanjosti in vrtov. Palača, zgrajena v evropskem slogu, je bila od nastanka v sredini 19. stoletja upravno središče osmanskega cesarstva, to funkcijo je prevzela od starejše palače Topkapı.

Notranjost palače Dolmabahçe s prostranostjo in mogočnimi lestenci odgovarja veličini zunanjosti, vendar se me je manj dotaknila. Gledati pohištvo dve uri ni najbolj vznemirljivo — dobiš vtis, da so ves čas samo sedeli. Na voljo je avdio vodič, sicer pa nikjer nobenih razlag. Zaradi množic, ki se zgrinjajo v palačo, je izkušnja zasnovana tako, da se ni možno ustavljati in si v miru ogledati prostore. Med hitenjem je pravi izziv začutiti težke misli in politiko, ki so prevevale nekdanje prebivalce palače.

Vseeno sem med sprehodom po sobanah ugibala, kako je bilo bivati v njih. Sultan je bil eden najbogatejših ljudi na planetu, vendar imamo danes veliko več udobja, kot so ga poznali oni: ogrevanje, topla voda iz pipe, klima. Sultanova knjižnica je nekoč veljala za izjemno. Danes se lahko primerja z domačo zbirko knjig.

Po ogledu palače smo obsedeli v vrtu z razgledom na morje in neskončnost. Gledala sem v sinjo daljavo in razmišljala, kako se moč in razkošje vedno zdita večna, dokler nenadoma nista več.

Kapuca namesto naglavne rute

Modra mošeja

Modra mošeja, še ena izmed priljubljenih znamenitosti Istanbula, je s svojimi islamskimi ornamenti spektakularna. Vsaka površina od stropa do tal je prekrita z geometrijo, kaligrafijo in simboli. Natančnost izvedbe in ponavljajoči se ornamenti delujejo hipnotično.

Pred vstopom v mošejo smo si morale ženske zakriti lase. Tiste brez rute so si jo lahko izposodile — ali pa, kot mi je namignil uslužbenec, preprosto potegnile čez glavo kapuco na jakni. Včasih je dovolj malenkost improvizacije.

Pod zemljo: svet stebrov in meduz

Cisterna bazilika

Ogled Cisterne bazilike traja le kakšnih deset minut, a je bil eden bolj napetih trenutkov. Nenavadno je stati pod zemljo, v prostoru, ki je bil nekoč skoraj do vrha napolnjen z vodo. Moje telo je zaznalo, da je kombinacija gneče in podzemnega prostora nepredvidljiva in nevarna. Barvna osvetlitev vode je ustvarjala skoraj psihedelično izkušnjo.

Prostor podpira mogočen gozd kamnitih stebrov, od katerih je vsak drugačen: nekateri so sestavljeni iz več delov, drugi preprosti, obrabljeni. Dve kamniti meduzini glavi sta največja zagonetka Cisterne. Ena je obrnjena postrani, druga na glavo. Zakaj? Nihče ne ve.

Pristanišče, ki diši po Milanu

Če bi nekdo iz Milana prenesel vzdušje in estetiko na turško obalo, bi nastal Galataport. Sodobna prenovljena cona ob morju, s trgovinami, restavracijami, muzejem sodobne umetnosti in terminalom za križarke, deluje tuje v primerjavi s preostankom mesta. Izbrane blagovne znamke, urejenost, sijaj, bogastvo. In varnostni pregled na vsakem vhodu v kompleks. Rahla napetost se tako pomeša z arhitekturno eleganco, funkcionalnostjo in minimalizmom.

Ko forumi pretiravajo (in včasih ne)

Na potovalnih forumih v zadnjem letu berem o številnih slabih izkušnjah popotnikov v Turčiji. Pritožujejo se nad prevarami, oderuškimi cenami vstopnic in nevljudnostjo. Vem, da algoritem izpostavlja vsebine, ki v ljudeh sprožajo ogorčenje, vendar sem se vseeno odpravila v Istanbul s previdnostjo v mislih. Ni bilo odveč: dejansko smo doživeli par poskusov prevare s krtačo, ki “pade na tla”.

Slabih izkušenj sicer ni bilo veliko, saj so naši gostitelji organizirali večino ogledov in prevoz. Ko pa je kdo imel nos do tal, je to res bilo očitno. A drugi so se izjemno potrudili: voznik, ki ni klonil pred neštetimi barikadami in soočenji s policisti. Lekarnar, ki je zame naročil kremo, ki je niso imeli na zalogi.

Koraki in očiščenje

V Istanbulu sem podrla osebni rekord prehojenih korakov v enem dnevu. Naredila sem 42 000 korakov, 30 kilometrov. Za ta podvig sem se odločila spontano, ko sem ob času kosila videla, da imam za sabo že 20 000 korakov. Po tem sem šla še plavat. Prazen hotelski bazen je moj ritual, duhovnost, očiščenje — in super priložnost za razgibanje hrbtenice po letalu.

Letališče, ki povezuje celine

Istanbulsko letališče je ogromno. Letalska družba Turkish Airlines doseže ves svet. Navdušil me je ta bleščeči rezultat načrtovanja in vizije države, ki sega več desetletij v prihodnost. Turčija se je odločila, da želi biti znana po eni najboljših letalskih družb in letališču, in to so ustvarili. Brez odlašanja. Brez prelaganja odgovornosti. Brez izgovorov.

Ob koncu potovanja me je preplavil občutek, da sem v le treh dnevih spoznala vsaj deset različnih Istanbulov.

Istanbul sultanov, ki cele dneve spletkarijo, opravljajo in zrejo v morje. Mondenost kompleksa Galataport. Sredozemski pridih okolice Velikega bazarja in stare strme ulice z neravnimi tlemi. Prazne avenije v dežju in pločniki, ki se jih nežno dotikajo mačje tačke. Globalno letališče in ulične stojnice s poceni pecivom. Istanbul policijskih barikad in tihih večerov, ko se specialci razkropijo domov. Istanbul, ki diši po pudru in sladkih notah, pa tudi po bencinu in kanalizaciji. Istanbul, kjer sedeš v vrt palače Dolmabahçe in si predstavljaš življenje, ki je bilo, pa tudi življenje, ki še bo. Istanbul, kjer ti mačka z modrimi očmi pomežikne z drevesa.

In koliko Istanbulov še čaka, da jih odkrijem?