Inter Alia

Cartier, Jenny Saville in gledališče: londonski triptih lepote in iluzije.

Jenny Saville, Drift (2020-2022)

London ni mesto, kamor se greš spočit. Je mesto, ki te vrže iz ritma in ti vsili svojega: hiter, nepredvidljiv, nasičen. Tokrat sem se znašla v njem z jasnim razlogom — Rosamund Pike na odru National Theatre — a vsak obisk Londona se razveji v nekaj več. Med gledališčem in muzeji, ki jih lahko obiščeš le z mesece vnaprej kupljeno vstopnico, sem spet našla spremembo kulise, ki pretrese navade in odpre prostor za nove misli.

Povod za moj septembrski obisk Londona je bil ogled predstave Inter Alia v National Theatre. S tem projektom se je po 15 letih vrnila na oder Rosamund Pike, ena mojih najljubših igralk, ki jo spremljam od leta 2002. Ob naznanitvi predstave prejšnjo pomlad je pisalo, da septembra sledi prenos v živo v kinu. Kasneje bi jo torej lahko videla tudi preko streaminga. A sem si rekla: potrudi se, spokaj se v London. To je enkratna priložnost — in če te bo predstava razočarala, v najslabšem primeru ostane še Selfridges.

Nekateri gredo na romanje v Španijo, jaz pač v National Theatre. Vstopnico za predstavo sem kupila v začetku junija in že takrat jih ni bilo več veliko na voljo. Vse poletje sem na telefonu imela odprt zavihek s forumom, kjer so oboževalci gledališča debatirali o predstavi. Po julijski premieri so sledili navdušeni odzivi medijev in občinstva. Igro Rosamund Pike so izpostavljali kot eno najboljših ne le to sezono, ampak sploh. Moja pričakovanja so rasla. Hkrati pa sem vedela, da so me razvadila ljubljanska gledališča in nisem bila prepričana, da bo podajanje na neznan teritorij na koncu vredno časa in truda.

V Londonu so vsako sezono na sporedu predstave z zvezdniki, ki sicer igrajo v filmih in serijah. Ko sem živela tam, sem si ogledala kar nekaj takšnih predstav, vendar je vedno šlo za klasične tekste, ki so prestali preizkus časa. Inter Alia pa je novo delo avstralske dramatičarke Suzie Miller, napisano posebej za to priložnost (in sopotnik nekaj let starega gledališkega hita Prima Facie z Jodie Comer v glavni vlogi).

V London sem za spremembo potovala z Brnika. To, da je let z domačega letališča redkost in luksuz, je nenavadna plat življenja v Sloveniji, ki jo težko pojasniš tujcem. Od vhoda v letališko stavbo do čakalnice za potnike rabiš pet minut, medtem ko na druga letališča za vsak slučaj prispem tri ure pred letom. Zaposleni na varnostni kontroli so zaradi manjšega števila ljudi manj pod stresom in niso sovražni do potnikov, kot lahko doživiš na velikih letališčih. Prijetna izkušnja je potovati z Brnika, zlasti ker je to eden redkih kotičkov Slovenije, kjer promet še gladko teče.

Obisk Londona sem začela na istem mestu kot prejšnjič: park na vodi Eden Dock v četrti Canary Wharf, tokrat z manj živalskimi mladički in manj samotnosti. Lepo vreme je klicalo po vožnji z ladjo Uber Boat od Canary Wharf do Westminstra. Na tem delu se nahaja večina londonskih obrečnih znamenitosti. Uber Boat ni turistična ladja, ampak je del javnega prevoza, zato pluje nepričakovano hitro in z ropotajočim motorjem. Upala sem na epske razglede, vendar je sprednji del ladje zasedla 10-članska snemalna ekipa s polno opremo, ob straneh pa so pogled zakrivali drugi potniki, ki so fotografirali.

Od razgledov torej ni bilo nič, razen na začetku. To pa je k sreči del, ki mi je najbolj pri srcu: romantično območje nekdanjega pristanišča med Canary Wharf in Wappingom. Junija sem ta del prehodila ob obali, sedaj pa sem ga opazovala še z reke.

Naslednja postaja je bila tržnica Mercato Mayfair, ki domuje v preurejeni cerkvi (tema, ki se v mojih potovanjih neprestano ponavlja: preplet svetega in posvetnega). Nato sem se sprehodila do Jermyn Street. Ta ulica je znana po klasičnih angleških trgovinah z obutvijo in oblačili — pretežno za gospode, vendar so imeli ene luštne gležnjarje tudi zame. Že dolgo v trgovini nisem doživela tako nevsiljive in profesionalne storitve. Izmerili so mi stopalo, našli pravi model in številko, gležnjarji so bili kot uliti. Zadnji dan sem v njih prehodila 11 km. Prvič v življenju me usnjeni čevlji niso ožulili.

Dan sem zaključila s postankom v hotelu St Pancras London Autograph Collection. V njem je skrito dramatično stopnišče kot iz filma: obdano z razkošnimi detajli in zlatimi poudarki, temno rdečimi stenami, bogato vzorčasto preprogo in velikimi okni, ki osvetljujejo prostor. Čeprav je stopnišče namenjeno gostom hotela, je dovoljeno fotografiranje in občudovanje od daleč tudi za obiskovalce.

Po napornem dnevu se mi ni dalo pešačiti do uro oddaljenega hotela. Za podzemno ni bilo nobene pametne povezave, zato sem šla z avtobusom. Zadetek v polno: v zgornjem nadstropju so bili prosti sprednji sedeži, ki ponujajo neoviran razgled skozi šipo. Avtobus se je plazil skozi večerni Farringdon in Clerkenwell. Opazovala sem ljudi, ki so v velikih gručah stali pred pubi (pijača po službi je temelj lokalne kulture); nisem se mogla odločiti, ali bi želela biti del tega ali sem zadovoljna, ker nisem.

Naenkrat je voznik oznanil obvoz. Namesto svoje običajne linije je avtobus zapeljal mimo katedrale St Paul’s, ki se je razkrila pred nami v zahajajočem soncu. London, mesto, kjer lahko najbolj vsakdanja stvar, kot je vožnja z avtobusom, postane veličasten trenutek.

Naslednji dan sem začela z razstavo Cartierjevega nakita v muzeju Victoria & Albert. Sem sraka, obožujem vse, kar se blešči, zato sem si pravočasno (tj. dva meseca vnaprej) zagotovila vstopnico. Razstavo sem si najprej želela ogledati že junija. Na internetu so bile vstopnice razprodane. Pozanimala sem se, ali bo zjutraj na blagajni sproščena kakšna dodatna vstopnica, kot je bila včasih praksa v tem muzeju. Vljudno so mi odgovorili, naj niti ne poskušam.

OK, tokrat sem igrala po njihovih pravilih … in na koncu vseeno obstala v vrsti. Z navadno vstopnico namreč čakaš pred vhodom, medtem ko obiskovalce z letno članarino prioritetno spuščajo naprej v ločeni vrsti. Lekcija: vstopnica je tired, štirikrat dražja letna članarina je wired.

V&A poleg obsežne stalne zbirke gosti vrhunske začasne razstave, ki izstopajo tako po izboru eksponatov kot po postavitvah in podrobnostih. Na Cartierju so vse razstavljene ure nastavili na isti čas, razstava pa se je odprla z zvočno kuliso — branjem pisma enega od bratov Cartier (v angleščini, a s francoskim naglasom), s čimer so predstavili Cartier kot družinsko podjetje in zgodbo treh bratov, ne brezosebno blagovno znamko. V zadnjem prostoru, kjer so razstavljene tiare, je nežna klavirska glasba spominjala na plese na dvoru.

Čeprav so razstave v V&A pestre in premišljeno zasnovane, je težko zares uživati v njih. Gneča je neznanska, tudi če izbereš prvi jutranji termin. Na Cartierju se čakanje ni zaključilo ob vhodu, ampak smo stali v vrsti tudi pred vsako posamezno vitrino za ogled eksponatov.

Ob branju o začetkih hiše Cartier me je navdušilo, kako dobro so razumeli svoje kupce. Industrija mode in luksuza je bila še do pred kratkim poudarjeno evrocentrična. V reklamnih kampanjah in na pistah smo videvali le modele bele polti, zahodne zvezdnike in dizajne, prilagojene smernicam v Evropi in ZDA, medtem ko je najmočnejša celina po številu in rasti kupcev mode in luksuza dejansko Azija. Cartier pa se je prilagodil potrebam in estetikam različnih svetovnih trgov že v začetku 20. stoletja, ko so podobe in informacije potovale bistveno počasneje kot danes. Na razstavi so jasno prikazali minimalizem Cartierjevega nakita za iranski trg, nenavadno barvite dodatke za Ruse, tradicionalne kitajske in japonske motive …

Ob številnih izdelkih je bilo navedeno, kdo jih je pri Cartierju naročil. Zame so to v veliki večini bila neznana imena. Ne glede na bogastvo, v katerega se rodiš ali ga zgradiš za časa življenja, nekega dne umreš in čez najpozneje nekaj desetletij padeš v pozabo. Diamanti pa so večni. Preživijo vse od menjave lastnikov do viharnih zgodovinskih dogodkov, kot je bila particija britanske Indije leta 1947. Med njo so izginile ogromne Cartierjeve ogrlice in se leta kasneje znova skrivnostno pojavile — a brez nekaterih neprecenljivih draguljev.

Čeprav na čustvenem nivoju nisem imela pričakovanj do razstave, me je na koncu njen čaroben lesk ganil. Kako daleč smo pripravljeni iti in koliko plačati v iskanju lepote … Moje potovanje v London prav iz tega razloga je zame pomembno, a v širšem smislu neznatno.

Kot kreativna direktorica je moja dolžnost, da sem na tekočem s sodobno umetnostjo in vizualnimi trendi. Obisk Londona sem zato izkoristila za ogled retrospektive angleške slikarke Jenny Saville v National Portrait Gallery. Saville je ena od pripadnikov skupine YBA (Young British Artists) iz 80. let. Medtem ko so se drugi člani večinoma igračkali s koncepti in inštalacijami, se je ona odločila za klasično platno in barve. Znana je po velikih slikah, ki prikazujejo žensko telo z vsemi svojimi nepravilnostmi. To je bilo v 80. letih šokantno, danes pa tudi, le iz drugih razlogov. Tako vajeni smo popolnih, filtriranih podob obrazov in teles na družbenih omrežjih, da se nam popolnoma običajne lastnosti, kot je tekstura kože, zdijo napačne in grde. Ko vidiš slike Jenny Saville, se telesne nepopolnosti ne zazdijo le normalen del življenja, ampak tudi vredne upodobitve in mesta v galeriji, kar je izjemno pozitivno sporočilo.

Jenny Saville slika s širokimi in odločnimi potegi čopiča, barvne plasti se prekrivajo, nobena površina ni gladka. A izrazi na obrazih in čustva so tako pristni, da slike delujejo fotorealistične. Najbolj izrazen del obraza so ustnice, ne oči; te so pogosto zamegljene.

Nekateri obrazi se zdijo zaznamovani z nasiljem, vendar je to prepuščeno pogledu gledalca. Leta 2009 je glasbena skupina Manic Street Preachers za naslovnico svojega albuma Journal for Plague Lovers izbrala kontroverzno delo Jenny Saville; dečkov obraz, ki deluje, kot da je poškropljen s krvjo. Britanski trgovci so bili soglasni, da je naslovnica neprimerna. Album so dali na police v nevpadljivih škatlah brez naslovnice (danes bi verjetno bil naprodaj kot limited edition NFT). Le 16 let kasneje, ko je nekaj običajnega videti posnetke umora na Tiktoku, je vprašanje, ali nas umetniško delo — kakorkoli “neprimerno” — sploh lahko še premakne.

Zadovoljna sem bila, da sem razstavo ujela tik pred koncem. A želela sem si, da bi jo postavili na drugi lokaciji. Platna so res ogromna in razdalja v prostorih National Portrait Gallery je bila velikokrat premajhna, da bi bilo s pogledom mogoče zajeti celo sliko. Dela niso dihala, kot bi v večjih sobanah. Vendar renome galerije ustreza renomeju umetnice, zato je to kompromis, ki smo ga obiskovalci morali sprejeti.

Na dan predstave sem se najprej odpotila čez reko pogledat St Dunstan in the East Garden, skriti kotiček sredi finančne četrti (City). Zidovi starodavne cerkve so prepleteni z zelenjem. Med ruševinami rastejo drevesa in grmi, dodali so klopice in poti. Nadejala sem se mesta za tiho kontemplacijo, vendar nisem računala na to, da je park priljubljena točka za Instagram in fotografe. Na splošno je tokratni obisk Londona zaznamovalo razočaranje, da četrti, kjer se gibljem zadnjih 13 let, ne premorejo več prostora, kjer si lahko sam.

Po tem postanku sem se odpravila do katedrale St Paul’s, ki sem jo do zdaj občudovala le z razdalje. Ob katedrali je speljana prijetna zelena pešpot z razgledom na kupolo. Ta je zame najlepši del silhuete Londona, klasična in elegantna. Kupola, ki že stoletja bedi nad mestom, zdaj čuva tudi padel igrišče, ki so ga postavili tik ob katedrali.

V National Theatre sem prispela pol ure pred začetkom predstave, da začutim atmosfero gledališča, ki je bilo zame novo.

Najbolj očitna razlika v primerjavi z Ljubljano: predstava je bila na sporedu sredi dneva, matineja ob 14:30. Če obstaja opcija, kjer mi zvečer ni treba dolgo ostati zunaj, bo to moja privzeta izbira. Tudi način uporabe gledališke stavbe je v National Theatre drugačen. Vpeta je v sodobno življenje mesta: v gledališču je več barov, ki strežejo ves dan, vse skupaj pa dublira kot brezplačen coworking prostor. Vzdušje je bilo bučno in hitro. Všeč mi je bil ta maksimalen izkoristek prostora, da gledališče živi (in služi denar) tudi med predstavami. Zdrav preplet kulture in komercialnega, ki v Sloveniji nikakor ne zaživi.

Obisk gledališča je v Ljubljani za marsikoga slovesen dogodek, v Londonu pa popolnoma neformalen. Na predstavo prideš v supergah in z vstopnico v aplikaciji Wallet (opera je po drugi strani še vedno priložnost za bolj svečano opravo). Pred začetkom so v dvorani predvajali glasno klasično glasbo, ki jo je preglasil vrvež množice. V Ljubljani pa v nerodni poltišini čakamo, da zatemnijo luči. Čeprav so mi domače kode obnašanja čisto OK, sem se po izkušnji v National Theatre vprašala, ali ne težijo morda k hiper spoštovanju pred umetnostjo, ki že malce meji na strah.

Ob koncu predstave me je presenetilo, da je cela dvorana v sekundi planila na noge za stoječe ovacije. A razumela sem, ko so se igralci prišli poklonit le enkrat, takoj zatem pa se je občinstvo začelo zgrinjati iz dvorane. Hiter londonski tempo pač. Ljudem se mudi naprej in največji luksuz v tem mestu ga je doživljati turistično, brez obveznosti in urnika. V Ljubljani, kjer so minute daljše, je gledališki priklon sentimentalen. Neskončno poslavljanje, pa vsi igralci skupaj, pa še vsak posebej, pa še štirikrat skupinsko … Ne spomnim pa se, da bi kdaj v Ljubljani v gledališču bila del stoječih ovacij, ampak samo na koncertih klasične glasbe.

Kakšna se mi je na koncu zdela predstava, kakšna je bila Rosamund Pike?

Pogosto v gledališču vidim igro, ki se mi zdi imenitna, večplastna in navdahnjena. A šele tokrat me je prešinilo, da če bi bila junakinja resnična oseba, bi bila točno taka, kot smo jo videli na odru. Druga dva igralca sta igrala, Rosamund Pike pa je bila. Brezhibno je preskočila iz sveta kamere na odrske deske. 15-letni premor se nikjer ni poznal, bila je nerazločljiva od igralcev, ki delujejo izključno v gledališču. Mimika, prezenca, dikcija, vsega je bilo ravno prav. Doseči slavo je, ugibam, močno odvisno od poznanstev in tega, da si v pravem trenutku na pravem mestu. Vendar sta talent in vztrajno delo prav tako nepogrešljiva.

Zadnja predstava, ob kateri sem pomislila, da je morala biti naporna za nastopajoče, je bilo Nebesje v SNG Drama Ljubljana (2024). Igralke so bile na odru tri ure. Inter Alia je še hujša: uro in 40 minut dolg monolog v peklenskem ritmu in visoki napetosti, ki drži pozornost gledalcev do zadnje sekunde. Ne le, da si je težko zapomniti toliko besedila, ampak je izstopala tudi zahtevnost koreografije, preplet fluidnih gibov in takšnih, ki presekajo dogajanje ter dodajo poudarek na odločilno mesto.

Ob igri, ki je bila presežek na kubik, se je moje razmišljanje prevesilo k temu, kaj mi ponuja samo besedilo. V umetnosti uživam v branju med vrsticami in pomenih, ki so zakopani pod šestimi sloji. Inter Alia mi ni dala teh radosti. Ni prikazovala, ampak je razlagala. Vse je bilo podano dobesedno, pogrešala sem subtilnost. Dobila sem vtis, da s predstavo ciljajo na množice in da je National Theatre prva, ne pa tudi njena zadnja postaja. Ko se umetnost približa pop kulturi, postane dostopnejša in pri tem izgubi nekaj svoje skrivnostnosti. A gledališče je tudi industrija, ki mora napolniti dvorane.

Tako kot predstava mi je tokrat tudi mesto ponudilo mešanico navdušenja in dvomov. Slabost Londona je, da so njegovi največji zakladi kratkega veka in ne omogočajo spontanosti. Če pa imaš možnost načrtovanja vnaprej, London uresniči vse, kar obljubi.

Povod za tokratno potovanje je bil videti Rosamund Pike na odru. A ko sem razmišljala o ostalih razlogih (vedno je še kakšen napol skrit), sem ugotovila, da je preprosto napočil čas za spremembo. Svoboda je v tem, da mi ni treba vsako leto imeti enakega življenja, hoditi v isto gledališče, gledati istih igralcev na odru in srečevati istih znancev ob šanku. Včasih je dobro zamenjati kuliso. Ne zato, ker bi domače postalo slabo, ampak da spet začutiš, kako je, ko te umetnost in mesto skupaj vržeta iz ravnotežja.