Mesto, ki mi vedno uide
London kot ogledalo preteklosti in sedanjosti, med prazničnimi lučkami in grenkosladkimi spomini.
Vsak konec novembra obiščem London. Priložnost je včasih poslovna, drugič osebna. Vedno pa uživam v dih jemajoči praznični okrasitvi. Lučk na glavnih turističnih ulicah je vsako leto več, izložbe slovitih veleblagovnic vsakič presežejo lanske.
Pariz velja za mesto luči. Njegova praznična osvetlitev je elegantna in umerjena. Angležem po drugi strani ni nerodno postaviti kiča in to mi je všeč. Kdaj, če ne za praznike?
Razkošne lučke so del zapeljivosti mesta, ki tako turistom kot prebivalcem ponuja neskončno. Letos je minilo deset let, odkar ne živim več v Londonu. Obiskujem ga z dolgim seznamom doživetij in nakupov. Ker je moj čas tam omejen, čutim pritisk, da iz obiska potegnem največ. Tokrat me je prešinilo, da bi potrebovala več let, da bi lahko izkusila vse, kar si želim od Londona.
Veliko bolj kot lani sem čutila, da mi je mesto dokončno spolzelo med prsti. Ne počutim se več niti bivša Londončanka. Sem samo turistka. Še vedno pa v trenutku preklopim na londonski način gibanja, ki je zaradi daljših razdalj in gneče hitrejši in bolj agresiven.
Naš hotel je bil v Sohu, kar je nekaj najbolj komičnega. V tej četrti je doma razvrat, ne počitek. Iz pričevanj gostov na Google Maps je bilo razvidno, da osebje redno odobri brezplačen pozen checkout, ker se ne da spati zaradi hrupa.
Moja soba je gledala na notranje dvorišče, je pa bila tako majhna, da nisem mogla položiti kovčka na tla (kaj šele, da bi ga odprla). Zamenjala sem sobo. Nova je bila malce večja, vendar sem vseeno morala postaviti kovček pokončno, da sem lahko odprla vrata.
Lokacija je odtehtala te neprijetnosti. Tottenham Court Road je po številnih letih gradnje postal središče. Vse priljubljene trgovine in restavracije so bile oddaljene 5-10 minut peš, kar je za mesto velikosti Londona neobičajna izkušnja.
Kljub nabitemu urniku mi je uspelo skočiti v muzej Wallace Collection. Tam je na ogled Fragonardova slika Gugalnica (L'Escarpolette), ki je ena mojih najljubših. Obožujem rokoko, frivolnost in seksualnost te slike. Digitalna reprodukcija ni nič v primerjavi z originalom, razkorak je osupljiv.
Živahna rožnata barva obleke je čudovit kontrast skrivnostnemu življenju cvetlic v dehtečem nočnem vrtu. Slika je videti, kot da je posuta z bleščicami. Post festum sem izvedela, da so s slike leta 2021 očistili porumenelost, ki se je nabirala več stoletij.
Poleg umetnosti si na potovanjih najraje ogledujem vsakdanje življenje in zanimive stavbe. Pred časom sem že pisala o tem, da imajo novi nebotičniki okoli Liverpool Street brezplačne razgledne ploščadi. Tokrat sem obiskala The Garden at 120, ki ponuja pogled na raznoliko arhitekturo okolice — od klasične katedrale St Paul’s do britanskega brutalizma.
Zadnji dan je prišel prehitro. Na poti na letališče smo se srečali z običajnimi londonskimi težavami. Na Heathrow se ni dalo priti s Piccadilly linijo podzemne, ker je bila delno zaprta zaradi listja na progi.
Na letališču smo na poročilih videli, da se je v Walesu razdivjala nevihta. Kmalu zatem so leti drug za drugim dobili status CANCELLED. Ker so odpovedali Rim in Milano, sem si mislila, da naš let v Benetke nima šans. A je kar vztrajal. Spremljali smo posodobitve: zamuda, več zamude, izhod bo objavljen ob x uri …
Na koncu smo dejansko odleteli. Let je minil brez turbulenc. Ob tej priložnosti se zahvaljujem višji sili, ki je omogočila ugoden razplet.
V London se želim vrniti že spomladi za vsaj en teden, da si ogledam številne parke na mojem seznamu. Tu so še knjižnice, botanični vrt v Barbicanu, umetniške zbirke … Spet si želim zvečer z ladjo po Temzi.
London nikoli ne obljublja miru, obljublja pa dogodivščino. Vem, preveč je kotičkov, preveč zgodb in utrinkov, da bi jih stlačila v en teden — morda celo v eno življenje.
Londona ne morem več osvojiti, le še uživam v drobcih, ki mi jih uspe ujeti. Mesto je odsev mojih preteklih različic, ambicij in grenkosladkih spominov.
Morda bom ravno v odsotnosti pritiska, da ga osvojim, nekoč odkrila nov čar. Takrat bom London doživela brez seznama, brez pričakovanj, in se preprosto prepustila njegovim trenutkom.
London te bo vedno čakal in pričakoval. Tako, kot ti njega. In ker se oba spreminjata v času in prostoru, odkrivata vedno nove obraze in doživljanja. Zato ti ne more uiti, ker te vedno - malce spremenjen - čaka.