Od Londona do Tajvana: Potovanje po čudovitih javnih prostorih
Ko na potovanjih občudujem navdihujoče javne prostore, se mi zdi, da Ljubljana izgublja kompas.
V zadnjem letu sem imela srečo, da sem opravila več zanimivih potovanj. Tajvan sem preko Istanbula obiskala prvič. London, Pariz in Milano pa sem že poznala. Povsod sem opazila, da sodobna mesta ogromno vlagajo v čudovite javne prostore.
Ti prostori so me navdušili, saj menim, da je eden največjih dosežkov družbe prijetno sobivanje.
Sodobnim javnim prostorom je skupno, da so:
brezplačni za uporabo,
mirni,
urejeni,
lepo oblikovani,
zeleni.
Lansko jesen sem v Londonu odkrila tri takšne zanimive lokacije: Gasholder Park v King’s Crossu, sosesko Merchant Square v Paddingtonu in nebotičnik Horizon 22 v Liverpool Street.
🌳 Gasholder Park: Mirno zatočišče v King's Crossu
Gasholder Park se ponaša z ogromno okroglo železno strukturo, ki lovi sončne žarke in ustvarja igro svetlobe. Ob robu železne strukture so nameščene klopice, ki ponujajo prijeten pogled na zelenje.
Park nima drugih znamenitosti ali aktivnosti, ampak je sam sebi namen - otok miru sredi živahnega King’s Crossa.
🌀 Merchant Square: Edinstvena obvodna soseska v Paddingtonu
V soseski Merchant Square igrajo glavno vlogo stanovanjski bloki, a so v osrčju uredili ličen park na vodi, ki izkorišča naravne značilnosti Paddingtona (kanali, ki spominjajo na beneške). Edini plavajoči park v Londonu je dostopen vsem.
🏙️ Horizon 22: Pogled z višav na London
Z gladine vode sem se na drugi strani mesta dvignila na nadmorsko višino 245 metrov, kolikor meri nebotičnik Horizon 22. To je druga najvišja stavba v Londonu. Dostop do vrha je brezplačen, le treba se je predhodno prijaviti na internetu zaradi velikega zanimanja.
Ob obisku sem prebrala, da mora vsak novo zgrajen nebotičnik v tem delu mesta imeti brezplačno razgledno ploščad za javnost.
👐 Človeški dotik: Skrb za brezhibne mestne prostore
Na londonskih lokacijah sem opazila veliko število zaposlenih, ki skrbijo za brezhibnost prostora (npr. vrtnarji in varnostniki), prijazno in odločno usmerjajo obiskovalce ter ustvarjajo prijetno izkušnjo.
Noben obiskovalec ni sitnaril ali se neprimerno vedel. Ne zato, ker so ljudje tam bolj kulturni, ampak zato, ker se upravljalci javnih prostorov ne zanašajo na to, da se bodo ljudje sami od sebe obnašali vljudno.
🚫 Sprejemanje novih norm: Brez kajenja na prostem
Pred leti je veliko razburjenja povzročila prepoved kajenja v notranjih prostorih. Danes je iz mode tudi kajenje zunaj. V pariških parkih so nameščene table, da je kajenje prepovedano. To vsi spoštujejo.
V Torinu in Milanu so močno omejili kajenje na prostem. Na splošno v severni Italiji, ko sedimo zunaj v kavarni ali restavraciji, redko še zavoham cigaretni dim.
V Talinu v Estoniji sem že poleti 2018 v starem mestu (kjer je največ turistov) pred nekaterimi restavracijami opazila znake za prepoved kajenja zunaj.
Všeč mi je, da ljudje v omenjenih krajih sprejmejo nove standarde obnašanja v javnosti. Brez težav gredo naprej s časom.
👩🏻🦼 Dostopnost urbanih prostorov
Sodobni javni prostori so dostopni za uporabnike invalidskih vozičkov. Hkrati ti prostori odražajo razumevanje, da fizična oviranost ni edina oviranost in da so tudi mlajši ter tisti, ki “izgledajo zdravo”, lahko ovirani.
Po letališču v Istanbulu švigajo vozički, s katerimi zaposleni prevažajo odrasle potnike, ki težje hodijo. Namenjeni pa so tudi majhnim otrokom in njihovim spremljevalcem. Ti vozički imajo na tleh terminala celo označen svoj lasten vozni pas.
🧼 Bleščeča javna stranišča
Udobje je v sodobnem javnem prostoru prioriteta in pomemben del tega je dostopnost stranišč. Na Tajvanu me je presenetila pestrost toaletnih prostorov za vsak namen.
Naj jih naštejem: stranišče za ženske, stranišče za moške, znotraj teh stranišča na počep; nato stranišče za družine, stranišče za invalide, previjalnice, prostori za dojenje …
Stranišča na Tajvanu so brezplačna in čista. Kljub vročinskemu valu niso zaudarjala. Našla sem jih povsod, na postajah podzemne železnice in na ulicah.
😍 Spoštovanje osebnega prostora
Še ena stvar, ki me je presenetila na potovanjih, je občutek za osebni prostor. Na istanbulskem letališču so na avtobus do letala spustili samo toliko ljudi, kot je na avtobusu sedežev. Zraven je že čakal avtobus, ki je pobral naslednjo skupino potnikov.
Na podzemni železnici v Tajpeju zaposleni ne spustijo ljudi v vlak, ko je poln. Z gondolo Maokong, v kateri je prostora za osem oseb, sem se kljub gneči na tej priljubljeni turistični točki lahko peljala sama. Ni mi bilo treba reči za to, ampak so sami razumeli, da je moja “skupina” štela eno osebo.
🎨 Premišljeno oblikovanje in umetnost
Sodobni urbani prostori dajejo občutek skladnosti. Njihovo oblikovanje je vrhunsko. Ne gre za to, da je občina zasadila nekaj dreves in temu rekla park (čeprav je tudi to fajn - živela drevesa!). Nekdo je premišljeno oblikoval ta park iz elementov, ki skupaj sestavijo novo vsebino, lepoto in harmonijo.
Ti prostori so tesno povezani z arhitekturo in umetnostjo, tudi trgovino. Odličen primer je Piazza Gae Aulenti v Milanu, velik trg, ki je zaživel leta 2012. Poimenovan je po pokojni italijanski arhitektki Gae Aulenti, ki je zasnovala pariški Musée d’Orsay.
Trg je obdan s številnimi trgovinami in restavracijami. S svojo prostranostjo in fontanami je Piazza Gae Aulenti tudi okolje za brezplačno druženje (kar je že stoletja eden glavnih namenov trga). Zvečer je trg poln otrok, najstnikov in tudi starejših, ki se zbirajo ob osvetljenih fontanah in se zabavajo.
V tajvanskem mestu Kaohsiung postajo podzemne železnice Formosa Boulevard krasi največja steklena inštalacija na svetu. Ustvaril jo je italijanski umetnik Narcissus Quagliata. Ljudje vsak dan hitijo zjutraj v službo in zvečer domov pod to osupljivo umetnino. Ne glede na to, ali jim Kupola svetlobe kaj pomeni ali ne, je njihov vsakdan zaradi nje lepši.
Sodobna mesta se ne bojijo vlagati v arhitekturo in umetnost, ker so rezultat stvaritve, ki privabljajo ljudi v mesto.
🤔 Kam greš, Ljubljana?
Ko v tujini občudujem navdihujoče javne prostore, se mi zdi, da Ljubljana izgublja kompas.
Letos travnate površine po vsem mestu ostajajo nepokošene. V Tivoliju je manj piknikov in spontanih druženj mladih. Neprijetno je sedeti v visoki travi, poleg tega ne vidiš, ali je spodaj kakšna umazanija.
Tivoli je skupaj z Jakopičevim podhodom hitra cesta za motorje, tudi tiste, ki ne smejo voziti po kolesarski stezi (črne tablice). Naš največji park nam ne nudi niti miru niti čistega zraka. Kolesarji, ki se odločajo za kolo tudi zaradi zdravja, morajo vdihovati izpuste motorjev, ki vozijo po istih površinah.
Na tleh ulic izven centra je veliko odpadkov. Sprašujem se, ali jih je res več kot včasih ali je doživetje bistveno manj nasmetenega Tajvana vplivalo na moj pogled.
Poleti se v Ljubljani izogibam restavracijam, kjer strežejo le zunaj. V slabo voljo me spravi plačati x evrov na osebo za to, da vdihujem cigaretni dim.
V ljubljanska javna stranišča si ne upam vstopiti, zato ne vem, ali so čista in založena z WC papirjem.
👨👨👦👦 Skupna odgovornost za prijetne mestne prostore
Ljubljana spi na lovorikah naziva zelene prestolnice. Kljub svoji naravni lepoti se mora mesto potruditi za urejene javne prostore, ki imajo kaj za ponuditi in kjer se radi zadržujemo. S tem mislim tako na prebivalce kot na mestno upravo. Ustvarjanje prijetnih skupnih prostorov namreč zahteva skupno odgovornost.
Vsebinsko bogati, skrbno vzdrževani in zeleni prostori, kot sem jih videla od Londona do Tajvana, so dokaz, da je s pravilnim pristopom mogoče v polni meri uživati v vseh prednostih, ki nam jih ponuja sodobno mesto.
Ko hodimo po različnih mestih, se v nekaterih počutimo drugače, zdi se nam, da so kakšni deli mest prijaznejši, da nam nudijo nekaj, česar ne najdemo drugje. Mogoče se niti ne zavedamo, da je nek skrbno preučen arhitekturni detajl pravzaprav vzrok, da kar celo mesto izenačimo s prijetnimi občutki in se zaradi njih radi vračamo nazaj. To sem pomislila, ko sem brala tvoje razmišljanje. Spet si postavila stvari na svoje mesto!