Roosevelt Island
Po maturi sem kratek čas živela na majhnem otoku med Manhattnom in Queensom.
Po maturi sem kratek čas živela na Roosevelt Island, majhnem otoku med Manhattnom in Queensom. Takrat sem bila prvič sama v tujini in prvič sem živela brez sostanovalcev.
Otok je bil v preteklosti znan kot Welfare Island, saj so ga uporabljali za različne socialne ustanove, vključno z bolnišnicami, azili in zapori. Šele v 70. letih so ga preimenovali in preobrazili v stanovanjsko območje.
Moje bivanje na Roosevelt Island je zaznamoval šarm dobe pred pametnimi telefoni, ki je imela tudi svoje minuse. Google Maps je obstajal samo na računalniku. Ko sem rabila navodila za pot, sem jih sprintala ali prepisala na list. Kljub temu sem se počutila, kot da je ves svet moj, ko sem dobila newyorško telefonsko številko.
Stanovanje na Roosevelt Island sem najela od domačinke, ki je začasno delala v drugi zvezni državi. Navdušenje ob vselitvi je skalilo dejstvo, da lastnica ni poskrbela za čiščenje stanovanja po odhodu prejšnjih najemnikov. Vseeno sta mi tako stanovanje kot nenavadno miren Roosevelt Island, izoliran od vrveža Manhattna, ostala v lepem spominu.
Danes je ponudba na otoku obsežnejša, takrat pa sta bili tam le japonska in ameriška restavracija. Kot osebi iz Ljubljane se mi je že to zdelo vrhunsko. Doma sem celo žepnino porabila za suši, prijateljice sem peljala v japonsko restavracijo in to je bil poseben dogodek. Na Roosevelt Island so bile bento škatle okusne in poceni, polne malih japonskih jedi, ki sem jih poskusila prvič.
Na glavni ulici je obratovalo par manjših neodvisnih trgovin in knjižnica, sicer pa je Roosevelt Island deloval zapuščeno. Nobenega supermarketa, kjer bi se dalo kupiti sadje in zelenjavo ter osnovne stvari za gospodinjstvo. Največja znamenitost je gondola, ki otok povezuje s četrtjo Upper East Side na Manhattnu.
Že prvi teden sem se včlanila v knjižnico. Presenečena sem bila, da od mene niso zahtevali nobenih dokumentov. Na Hrvaškem si v tistem času za članstvo v knjižnicah potreboval hrvaško državljanstvo. Bila sem nejevoljna, ker se zaradi tega nisem mogla vpisati v knjižnico v našem mestu.
Vratar v bloku na Roosevelt Island je skoraj vsak dan zame prevzel paket, saj sem bivanje v ZDA izkoristila za naročanje rabljenih knjig preko Amazona. Knjige, ki so imele oznako “srednje rabljene”, so k meni prišle praktično nove, brez oslovskih ušes in čečkanja. Najboljša najdba je bil strip Corto Maltese The Ballad of the Salty Sea, ki je bil takrat redkost, do danes pa je doživel številne ponatise.
Po pošti je prispel tudi rjav prešit plašč, ki mi ga je na Roosevelt Island poslala mama. Zobje newyorške zime so bili preostri za plašč, v katerem sem prišla. Ko se danes tega spominjam, niti ne vem, zakaj nisem šla v trgovino in kupila toplejšega plašča, ampak sem več tednov čakala pošiljko od doma.
Pogosto sem v restavraciji zraven bloka naročila club sendvič, coleslaw in pomfri. To je bil klasični ameriški diner z rdečimi oblazinjenimi sedeži, ki so ga vodili Indijci. Že dolgo je zaprt, danes je tam druga restavracija. Vendar so na Yelpu še vedno vidne stare ocene gostov, ki so večinoma slabe. Meni je bila njihova hrana odlična, prijazni lastniki pa so se trudili, da bi v restavraciji negovali občutek skupnosti.
Nekaj let kasneje sem obiskala New York s starši. Peljala sem ju na Roosevelt Island pogledat, kje sem živela. Verjetno sem bila takrat tam zadnjič.
O tem obdobju nisem veliko pripovedovala. Več sem povedala o Londonu, o bloganju … Sem pa tudi oseba, ki se je davno v hladnih večerih vračala domov na Roosevelt Island ob opazovanju luči Manhattna na nasprotnem bregu.