Mir sem našla v jutranji skodelici matcha latteja. Kupila sem si penilnik mleka in občutek je, kot da sem si kupila novo življenje. Peneče, toplo, mehko. Prvi požirek je tišina. Ni nujno, da dan potem sledi temu miru, ampak za trenutek ga imam.
Mir mi je, paradoksalno, prineslo tudi spoznanje, da mora moje življenje postati hitrejše. Zaradi osebnih stvari sem bila dolgo časa upočasnjena. Zdaj čutim: zmorem več, želim več, bolj se ujamem sama s sabo.
Mir mi daje tudi kuhanje. Hrana kot vir lepote, rituala in skrbi. Ne kot nekaj, kar nadzorujem, ampak kot nekaj, kar ustvarjam. Hranljivi, pisani, raznoliki obroki. Upočasnitev, ki pride z rezanjem bučke, z mešanjem rižote, s čakanjem, da se nekaj zmehča. Vse to so drobni trenutki, ki se vmešajo v dan in ga popestrijo kot začimbe.
Skozi okno slišim žvrgolenje ptic. A to me ne sprosti. Sprašujem se: bodo preživele? Jih bo ponoči našel maček, jih bo zeblo, bodo padle iz gnezda?
Moj mir je pogosto prepleten s skrbjo. Ne znam si ga še vzeti brez pomislekov. Tišina ni nikoli čisto tiha.
Ampak še vedno poslušam, pijem matcho. Vsak dan znova iščem mir kot droben trenutek, ki pride, če mu narediš prostor.